Spoštovani!
Ko je bil malo mlajši, je novoizvoljeni predsednik Danilo Türk menda dejal, da bo – ko bo velik – generalni sekretar Združenih narodov. Ne vemo sicer, kaj si je kot otrok želel postati Borut Pahor, po novem pravi, da bo premier. Če zmaga na volitvah, seveda. Zlobneži bi seveda takoj videli zvezo v tem, da je prav Pahor predlagal Türka za predsednika, a bolj ali manj jasno je, da je Pahorjeva napoved služila dvojemu: Da bi se končno enkrat zdelo, da je odločen in da ne misli iskati kompromisov. Po drugi strani pa je šlo za dokaj premišljeno potezo, ki je vsaj za nekaj dni z naslovnic odstranila premiera Janšo. Ali ga bo »odstranila« iz stavbe na Gregorčičevi, pa bomo še videli. Težava, ki jo ima Borut Pahor je ta, da je s svojo izjavo zgolj potrdil tisto, kar vemo – da je ta hip vodja najmočnejše opozicijske stranke, ki ima konkretne možnosti, da zmaga na volitvah. A če bo Pahor naslednje leto hodil pred mikrofone potrjevat tisto, o čemer bodo čivkali že vrabci na strehah, se bo iz priljubljenega politika kompromisa v očeh javnosti prelevil v cincarja. Kar spomnimo se, kako so se mediji obnašali do premiera Drnovška, ki je dobesedno iz tedna v teden spreimnjal odločitev ali naj kandidira za predsednika ali ne. Ni mu bilo lepo…
Image may be NSFW.
Clik here to view.
Hkrati pa smo na drugi strani političnega spektra priča izjavam, za katere bi bilo bolje, da bi njihovi avtorji petkrat premislili, preden bi enkrat odprli usta. Tako je nedvomno cvetko tedna spustil poslanec Nove Slovenije, ki mu nikakor ne gre v glavo, da so nekateri novinarji pred letom 2004 podpirali takratno opozicijo, zdaj pa podpirajo – ne boste verjeli – zdajšnjo opozicijo, češ – kam pa pridemo!
Če se poskusimo prebiti skozi maloumnost je izjave ugotovimo dokaj strašljivo resnico: Če so pretekle oblasti pritiske na medije zavijale v raznorazne celofane vez, prijateljstev in bolj ali manj prijateljskih namigov – vedoč da ni prav, kar počnejo, je aktualna oblast – njeni predstavniki ljudstva pa še posebej – prepričana, da se tako dela. Brez pardona.
No, bodimo uravnoteženi, in omenimo tudi izjavo poslanca LDS Jožefa Školča. Ta je na seji odbora za kulturo, kjer so – pazite – razpravljali o položaju v medijih. Školč je – citirano po spominu – dejal, da vplivi preteklih vlad na medije še niso izgovor za aktualno oblast, da počne isto. Z izjavo se seveda kaže strinjati – a z enim ključnim dostavkom: očitno so se nekdanji oblastniki vendarle začeli zavedati, da so prav s svojim odnosom do medijev vzpostavili idealne pogoje za pogrome nad novinarji, ki jih je izvajala in jih še izvaja trenutno vladajoča opcija. A občutek krivde, ki jih menda preganja, še zdaleč ni dovolj, da bi zbrisal negativno oceno pri predmetu svoboda medijev. In kakšne hude garancije, da bo s potencialnim volilnim zasukom leta 2008 kaj bolje, pravzaprav ni.
Dokaz za to je ponudil kar samooklicani bodoči premier osebno, ko je dejal, da bodo po volitvah sicer poskušali državi RTV vrniti avtonomijo in jo celo povzdigniti v novi BBC, da pa bodo – če bodo kritike prehude – zadevo enostavno pustili pri miru. Črni scenarij gre nekako takole: nova oblast takoj po izvolitvi predlaga nov zakon o RTV, ki so bolj ali manj mokre sanje medijskih teoretikov. Desnica in pol civilne družbe (predvsem tista bolj religiozne narave) zavrešči da gre za vsiljevanje vrednot enega pola družbe in ponovno politizacijo medijev, ki da so se ravno izvili iz političnega primeža, naš novi premier pa promptno umakne predlog sprememb, kar vladajoči omogoči, da ob prvi priliki v vse organe RTV inštalira svoje zveste kadre, prek katerih bo izvajala zakonsko odobren pritisk na program in novinarje. In tako se bo trenutno stanje nadaljevalo ad infinitum.
A če za javno RTV še ni prepozno, je gotovo prepozno na revijo Mag, katere novinarjem se je zgodilo točno to, kar so prej sami tiho opazovali v svoji novi širši družini – na Delu. Vpliv lastnika na delo uredništva je seveda razumljiv (konec koncev imajo lastniki interes po dobičku), neposredne direktive o tem, kaj se sme pisat in kaj se ne sme pa so v vsakem primeru zavržne – ne glede na to, kdo jih izvaja. A Magu je se zgodila tista stara: Ko je oblast očistila RTV Slovenija, so bili tiho. Ko je očistila Sobotno prilogo, so bili tiho. Ko je očistila Delo, so bili tiho. Ko pa je nekadnji zaveznik te iste oblasti očistil Mag, ni bilo nikogar več, ki bi resno protestiral. Z medlo izjemo društva novinarjev, ki pa se pri tem ni ravno pretegnilo – tudi zaradi starih zamer do Magove redakcije.
Skratka – nedolžnih ni več. Vprašanje je samo, kdo se bo pripravljen s tem sprijazniti in kdo od politikov bo nehal trositi pravljice o spoštovanju medijev in novinarjev. Ljudstvo jim je namreč že davno nehalo verjeti.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?
Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc